In-Sane (23.12.09)

In-Sane niso nobena neznanka na domači sceni. Ob poslušanju odličnega novega albuma Trust These Hands... Are Worthless sem si zamislil nekaj vprašanj, na katera je odpisal basist Máteja.

-Živjo In-Saneovci. Kako kaj življenje?

Zdravo Ivo! Evo život gre pomalem... Polno se dela, pripravljamo ful špilov, organiziramo koncerte, poskušamo študirati,... Vsega pomalem in nič konkretenega.



-Obstajate že več kot 10 let. Kaj vas žene naprej?

Radi imamo to kar delamo, IN-SANE je moj prvi bend in po 12 letih je še vedno tako zanimiv in mi predstavlja še vedno takšen izziv kot takrat ko sem bil še mulc (čeprav sem še zdaj...hehehe). Mislim, da je to neka energija, ki jo negujemo že od samega začetka, folk s katerim se ne družiš samo takrat ko špilaš koncerte ali ko delaš glasbo ampak jaz to vidim kot nekakšno bratovščino. Pol svojega življenja sem v tem bendu in ekipa, ki se trudi okoli tega benda (ne samo mi trije, ampak še tisti ožji krog ljudi, ki je z nami od vsega začetka) so mi kot družina.
 
-Te dni je izšel vaš drugi album Trust These Hands... Are Worthless. Kaj lahko poveste o njem? Kakšno sporočilo prinaša in po čem se razlikuje od prejšnjega?

Ta album je plod dolgoletnega (preveč dolgega) dela. Posneli smo ga popolnoma sami v lastnem studiu. Mogoče je zato trajalo tako dolgo, saj smo se sproti učili in marsikaj naučili, spreminjali in popravljali. Mislim, da je ta album malo bolj konkreten v smislu besedil in se v glasbenem smislu razlikuje od starega predvsem v tem, da so komadi končno dobili nek pretok, ni kompliciranja, preskakovanja in je malo bolj melodičen. Ne odkrivamo tople vode, vendar mslim, da nam je uspelo narediti dober album z zanimivo punk rock glasbo, z dozo dužbene kritičnosti in osebno izpovedjo. Ostali smo to kar smo bili, trije mulci, ki uživamo v tem kar delamo, razmišljamo o svetu okoli nas in o tem kar smo postali.

-Kaj točno ste hoteli povedat z naslovom?

Jaz osebno ta naslov jemljem kot neko kritiko, saj nas že od malega drilajo in učijo, da v družbi lahko uspeš le če boš pridno delal, se trudil in s svojim švicom dosegel tisto blaginjo, ki jo dandanes vsi cenijo bolj kot karkoli drugega. Folk se trudi, ubija čas za stroji, v pisarnah, prodaja sranje, ki ga nihče ne rabi v trgovinah, da bi zaslužil za normalno življenje. Vsi si mislimo, da je neka garancija za to, da preživimo delavnost – zaupanje v svoje roke, da  bodo prinesle preživetje. Na drugi strani pa imamo peščico ljudi, ki ima tolkšno moč in vpliv, da z eno samo potezo uniči vse kar si do tedaj gradil. Zaprejo tovarno in trgovino, v kateri puščaš svoj švic in kri in te vržejo na cesto... zato je ves tvoj trud in vse kar si vložil in mislil, da delaš, da ti bo bolje, zaman. Čas je, da se stvari spremenijo, da povemo, da nam je dovolj in začnemo delovati zunaj postavljenih okvirjev. Ni lahko, je pa izvedljivo.



-Kaj pa vaš prvi album, se ga da še dobit? Se mi zdi da nikoli ni bil preveč v dosegu.

Prvi album še mamo. Več ali manj nam ga je uspelo prodajati na koncertih, ki smo jih odigrali. Folk je tu in tam vzel kakšnih par komadov za distro in jih tudi prodal. Nikoli nismo dali kaj preveč na »marketing«, smo pa kljub temu prodali, potalali in izgubili okoli 500 kosov starega albuma. Še vedno se ga pa da dobiti pri nas, na naših koncertih, Moonleejevem distrotu in seveda downloadat na netu...

-Koliko časa vam bend vzame tedensko, ko niste na turneji?

Če le imamo čas, vadimo vsaj 2 krat tedensko. Delamo nove komade, sproti poskušamo snemati. Drugače pa mi zadnje čase bend pobere ogromno časa, bukiranje koncertov, promocija albuma, komunikacija z različnimi labeli, ki jih imamo po Evropi, prijatelji, ki bi radi imeli album v distribucijah. Mislim, da je to moj number one job.

-Z januarjem pičite zopet po Evropi in to za skoraj dva meseca. Ste si to sami bookirali?

Januarsko – februarska turneja bo dolga 35 dni. Nisem še prepričan, da bomo igrali čisto vsak dan, ampak bo pa res ogromno koncertov. Koncerte že od samega začetka bukiramo sami. Bend nam preveč pomeni, da bi pustili nekomu drugemu, da to dela namesto nas... Tako smo navajeni in v bistvu na noben drug način sploh ne vemo več delati. To je ogromno dela in pošiljanja mejlov, brez odgovorov, ful teženja in pregovarjanja. Vendar se na koncu, ko odigraš koncert nekje, kjer še pred tem nisi bil, vse izenači in pozabiš na dolge ure, ki si jih presedel za računalnikom. Veliko kontaktov smo dobili od ljudi, ki pridejo igrat k nam v Slovenijo v organizaciji Insane Bookinga. Nekako nam je uspelo okoli benda zbrati krog ljudi, kjer smo vedno dobrodošli in nam vedno z veseljem pomagajo.

-Kje se je zgodil vaš najbolj nepozaben špil?

Teh je veliko. Vsak koncert je nekaj nepozabnega. Atmosfera, ljudje, ekipa, pogostitev. Vedno je nekaj kar nosiš s sabo. Nosiš obraze ljudi, ki so skupaj s tabo švicali, peli in vsaj za tistih pol ure smo bili vsi enaki, vsi brez predsodkov en do drugega in svobodni.

-Imate kako dobro štorijo s poti?

Teh je vsaj toliko kot koncertov. Od neverjetnega bio vegan skvota na nizozemski obali, škilečih policistov v Litvi, strehe s katere vidiš celo Barcelono, kopanja konec oktobra na Azurni obali, razprodanega koncerta v Skopju, bara polnega huliganov, navijačev Budućnosti v Podgorici, rojstnodnevnega žura v Italiji... in to je samo začetek. Hehe.



-Kakšno je vaše mnenje o današnjem punkrocku? Imate kakšnega favorita med novejšimi bendi? Kaj pa pri nas?

Evolucija je naredila svoje. Sam sem začel odraščati na bendih iz 90ih, Lagwagon, Pennywise, Bad Religion. Sčasoma pa ugotoviš, da je vse šlo naprej in takrat sem naletel na »Todays Empires, Tommorrows Ashes«. To je album, ki mi je vrejetno spremenil celotno percepcijo punk rocka do tedaj. Politika z dobro dozo tehničnosti, melodij in zajebanih ritmov. Potem seveda Refused... Od novejših bendov so mi všeč A Wilhelm Scream, Strike Anywhere, obožujem Smoke Or Fire, The Loved Ones, The Draft, pa hardcorovce Verse, Have Heart... Od domačih pa me najbolj segrevajo Golliwog (komaj čakam nov album), Real Life Version, Low Value, Kennybal Smith, Harry, pa Killing Option, ekipa Melete, In The Crossfire in vedno hitri Final Approach.

-Zadnja beseda?

Hvala za intervju in vidimo se na koncertih!!!

http://www.myspace.com/insaneslo