Unearth (30.11.-1)

Metalcore nevihta

Je že res, da je združevanje metala in hardcora v ZDA velika zadeva, ki privlači čedalje več skupin in s tem posledično tudi ostale veje glasbene industrije. Val se počasi seli tudi v Evropo in prvi sadovi so vidni v porastu podobnih evropskih zasedb. A med množico podobnih je treba izstopati, tudi v podzemlju. In skupini Unearth lahko priznamo prav to. Pred nedavnim so na založbi Metal Blade izdali svoj drugi album z naslvom "The Oncoming Storm", ki je kritike in odjemalce tovrstne glasbe enostavno navdušil.
Kot se za podzemno skupino spodobi je skupina izdatno nastopala. Prejšnje leto je poleti najprej nastopila na priznanem Ozfestu, nato je sledila izdatna ameriška turneja ter nato še izdatnejši evropski krog. Leto 2005 so začeli z veliko kanadsko turnejo, kjer so natopili z bratsko skupino Killswitch Engage in zamaskirano bando Slipknot. Na vprašanja sta odgovarjala kitarista Ken Susi in Buz McGrath.

-Prihajate pa iz Bostona...
Ken: Da, kot skupina Unearth smo začeli igrati leta 1998. Zbrali smo se iz različnih delujočih zasedb, ki so takrat igrale na širšem območju Bostona. Našla se je dobra ekipa.
Buz: Nato je sledilo obdobje, ko smo nastopali od šest do sedem mesecev na leto. Sprva smo si nastope urejali sami, nato pa smo pristali na založbi Eulogy in to prepustili različnim agencijam.
Ken: Glede plošč pa je bilo tako, da smo na Eulogyju izdali en EP in en album. Nato smo prestopili na Metal Blade.

-Ime Unearth pa pomeni...
Buz: V bistvu ne gre za zanimivo zgodbo.
Ken: Naš bivši bobnar Mike je nekega dne to enostavno izustil. Beseda pomeni izkopati. Glede imena smo kar nekaj časa razmišljali. Naša značilnost je, da mešamo različne glasbene stile že od nekdaj. Ustvarjali smo glasbo, za katero smo mislili, da je originalna. Prisoten je bil nek novi zvok, za katerega smo menili, da potrebuje dobro ime. Mike je dejal, imenujmo se Unearth, ker izkopavamo nekaj novega. Sprva je bila to šala, ki je sčasoma postala zelo resna.



-Vaša pesem z zadnjega albuma "Black Hearts Now Regins" postaja prava himna podzemlja. Po besedilu se mi zdi drugačna od ostalih na albumu. O čem pravzaprav govori?
Buz: Pravzaprav gre za recept za jabolčno pito. (smeh) Če bi bil tukaj Trevor, naš pevec, bi na tole vprašanje bolje odgovoril. Res ne vem, kje se je spet izgubil.
Ken: Če govorimo o glasbi je bolj metalska, kot ostale na plošči. Po besedilu pa se naslanja bolj na čustva, oziroma na odnose. Ni nujno, da ravno na odnos moški ženska, temveč na odnose na splošno. Kar je v nasprotju z ostalimi komadi na plošči, ki govorijo bolj o politiki. Ta je trenutno kar pomembna in vroča tema v ZDA na katero smo se morali odzvati.

-So besedila in sporočila izražena skozi njih osnovno vodilo skupine Unearth?
Buz: Niti ne. Besedila so napisana na način, da lahko iz njih vsakdo potegne tisto, kar pač želi. Ne želimo pridigati ljudem kako in kaj. V bistvu hočemo igrati metal in se imeti dobro.
Ken: Naša besedila so bila vselej bolj pozitivno naravnana. Vedno ponujamo neko opcijo. Denimo, če se nahajaš v težavah, je morda pot, o kateri pojemo, prava za izhod iz njih. Ponujajo možnost, da se soočiš s sistemom ali težavami, namesto, da se zaradi tega sekiraš.
Čeprav imamo v skupini med seboj različna politična prepričanja, se strinjamo pri osnovnih izhodiščih, kot so mir ter z dejstvom, da svet postaja čedalje slabši in če bomo ostali na tej poti, se nam ne obeta nič dobrega.

-Kako je prišlo do sodelovanja z vami in Metal Bladeom?
Buz: Z njimi smo se pogovarjali že dolgo časa. Bilo pa je tudi precej drugih založb, ki so želele podpisati z nami. Zato smo malce počakali, ponudbe so prihajale, nekatere so bile tudi zelo dobre, a Metal Blade je s končno ponudbo prekosil vse. Je pa tudi res, da so fantje, ki delajo tam zelo ok. Redno prihajajo na naše nastope in so za nas stalno dosegljivi. To nam veliko pomeni.
Ken: Pri tej založbi so bili pošteni od vsega začetka. Hoteli so, da naredimo takšen album, kot ga sami želimo. Kar je bilo v nasprotju z nekaterimi drugimi založbami, ki so hoteli imeti besedo pri nastanku albuma.

-Torej je bila izbira producenta Adama D., kitarista skupine Killswitch Engage, vaša izbira?
Ken: Tako je. Adam je naš producent in prijatelj od nekdaj. Z njim smo posneli vse naše plošče in sodelovali smo, ko skupine Killswitch Engage sploh še ni bilo.
Buz: Tip enostavno obvlada in je zelo nadarjen. Tega ne pravimo zgolj mi, ampak to dejstvo priznavajo tudi ostali. Zelo veliko ostalih.
Ken: Našo skupino odlično pozna. Velikokrat je nadomestil našega bobnarja, ki ga bodisi nismo imeli ali pa je zbolel. Prav tako smo tudi mi vskočili, ko nas je potrebovala skupina Killswitch Engage. Gre za dve zelo povezani skupini.



-Stalno ste na cesti. Kaj to pomeni za vas kot osebe. Predvidevam, da imajo poleg dobrih strani, turneje tudi senčne plati.
Buz: Težko je biti za dalj časa daleč od doma. Obenem pa se tudi vidijo rezultati našega trdega dela, saj mislim, da lepo napredujemo. A včasih je težko. Sam sem poročen in doma imava z ženo hišo.A oba razumeva, da gre za enkratno priložnost in potrpiva.
Ken: Tudi jaz pogrešam družino. Zavedam se, da se starajo in da tega časa, ko sem zdoma, namesto z njimi, nihče ne bo mogel povrniti. Vem, pa da hočejo, da sem srečen in da moram narediti, kar moram narediti.
Buz: Drugače pa so največje težave povezane z mačkom.(smeh)
Ken: Ampak smo si vedno v oporo. Ne glede na mačka ali kakšne druge težave. Naša značilnost je, da stalno visimo skupaj. Redko boš videl člana Unearth samega hoditi po prizorišču koncerta.
Buz: Drugače pa so tu težave, če se pokvari avtobus, pa da si neprespan in da lahko zboliš...

-In kaj se zgodi, če zboliš sredi turneje?
Ken: Po temle intervjuju te bom odpeljal na avtobus in videl boš, kako izgleda naš bobnar. Cel dan že leži z visoko vročino.
Buz: Vedno se trudimo, da ne bi zboleli, ampak se zgodi. Mislim, da smo že vsi v skupini igrali bolni in to res ni ok.
Ken: Predstavljaj si, da imaš visoko temperaturo in ležiš doma v postelji. Zadnja stvar, ki si jo želiš je, da bi se premaknil. Mi pa moramo na oder. Druge ni. Treba je zdržati.
Buz: A vseeno je lažje igrati kitaro, kot pa denimo peti ali bobnati. Če zbolita Trevor ali Mike obstaja možnost, da ne nastopimo, kajti to bi bilo preveč.

-Kako bi lahko primerjali ameriško in evropsko sceno?
Ken: Zelo se razlikujeta. Občinstvi tu in tam sta popolnoma različni. Odziv tu je veliko boljši. Ljudje v Evropi se koncertov veselijo in na njih sodelujejo, se zabavajo. Pri nas pa je veliko različnih trendov in scen.
Buz: V Evropi nihče ni preveč cool, da bi se zabaval. V Ameriki pa se ljudje kar nekaj nosijo, tudi če jim je bend všeč.
Ken: Je pa res, da nas v ZDA bolje poznajo, kajti tu smo še precej novi. A odzivi so zelo dobri in zagotovo se bomo vrnili.

-Vaša glasba je pisana na kožo ljudem, ki se na hardcore koncertih spustijo z vajeti.
Buz: Govorimo o moshu, kajne?
Ken: Se dogaja, ljudje se na naših koncertih lahko poškodujejo in tega se zavedamo. V ZDA se dogaja, da ljudje z odra odidejo po glavah drugih ljudi in podobne zadeve. Kot skupina vedno vzpodbujamo k varnosti in previdnosti. Treba pa se je zavedati, da gre za ekstremno glasbo, ki ljudem tako tudi nadogaja.
Buz: To pač sodi zraven. Pod odrom je nevarno, se pa lahko postaviš ob stran in uživaš po svoje.



-Kaj vas čaka v letu 2005?
Ken: Najprej kanadska turneja s skupinama Killswitch Engage in Slipknot. To bo super in komaj čakamo. Dvorane so baje velike med 5000 - 10.000 ljudi, imamo pa 10 nastopov. Mega!
Buz: Meseca februarja nato sledi še ena ameriška turneja, ki bo trajala do konca februarja, nato pa še evropska turneja poleti. Skratka vedno je kaj!

-Lani ste bili tudi na Ozzfestu. Izkušnje?
Buz: Noro. Gre za velik poletni metal kamp, kjer je po odrom 2000 - 3000 ljudi tudi, če igraš kot prva skupina ob 9.30 zjutraj. Na malem odru je pač tako, da skupine krožijo. Vsak dan imaš drugo uro nastopanja. Zvečer se je znalo nabrati tudi do 15.000 ljudi.
Ken: Z nami so bile vse skupine, s katerimi se odlično razumemo. Zabavi ni in ni bilo konca.

Žiga Gombač