Snuff (30.11.-1)

Tale interview s SNUFFi je bil narejen že kar nekaj časa nazaj (16.11.1999) v klubu K4, a nekako ni prišel nikoli v javnost. Žiga me je vprašal, če ga hočem, jaz pa odgovoril 'zakaj pa ne'... Ivo.

S Snuffi v živo

Punk je kontradikcija

Če se vprašamo, kaj se dogaja s punk sceno dandanes lahko dobimo zelo širok odgovor. Prevsem je odvisno koga vprašamo. Nekdo nam bo dejal, daje scena že vsaj desetletje mrtva in da je punk revivle devetdesetih samo poligon za služenje denarja. Pristaš novega vala punka se bo temu smejal in mu v odgovor dejal, da gre le za nadaljevanje tistega, kar se je začelo v osemdesetih in naj malce pomisli na Malcoma Mclarna.
Intervju, ki sem ga v Ljubljani naredil z Duncanom Redmondom, ustanovnim članom skupine Snuff lahko ponudi zadovoljiv odgovor na dvome o eni vodilinih subkultur na koncu stoletja.
Zaseda Snuff je namreč nastala leta 1986 in je tako bila priča precejšnjemu delu punk zgodovine. Sama zasedba je prav gotovo ena najboljših punk celot. Redkokateri skupini namreč uspe ohraniti pozornost poslušalstva skozi vsa ta leta. Druge skupine te vrste so bile znane po tem, da so posnele nekaj dobrih alter hitov, ali morda dober album, potem pa je sledil razpad ali vegetiranje na sceni in stalno navezovanje na stare čase. V nasprotju z njimi zna zasedba Snuff vselej ponuditi izvrsten studijski album in še boljši odrski nastop. Do sedaj je namreč intervjuvana zasedba posnela štiri avtorske albume, dva albuma priredb, nekaj živih plošč in ogromno število singlov. Za skupino the Snuff ni nikoli veljalo, da je tipični predstavnik punk subkulture, kar pa ne izpodbija njihovega pečata tej kulturi, spoštovanja in pripadnosti večinskega procenta vseh punk generacj. Skupina je namreč preživela vse.
Poleg Duncana, ki je voklaist in bobnar skupino sestavljajo še basist Lee, kitarist Loz in pozavnist Dave.

Skupina Snuff

-Kaj vam pomeni zasedba Snuff?
Kar precej. Zelo težko je opredeliti v nekaj stavkih. Kot najprej sigurno pomeni neko dejavnost, ampak na sproščeni, šaljivi ravni. Veliko let potovanj in nabiranja izkušenj, ustvarjanja dobre glasbe in uživanja v tem. Predvsem pa truditi se , da ta skupina ne preraste v službo, čeprav v končni fazi to je. Distanca ki poteka med zabavo in služenjem denarja je zelo majhna. Ampak poglej, živimo v takšni družbni uredtitvi, da je vse, ko enkrat začnemo delati za preživetje skoncentrirano na zaslužek. Zakaj ne bi služil z nečem, kjer si dober in v tem uživaš? Zaradi idej? Sigurno na to vpliva na ideje in prepričanja, ki si jih nekoč imel o sebi in svetu. Če pač hočeš ali ne. Vendar lahko ostaneš zvest nekaterim drugim. O.K. s punkom se danes zares zasluži več kot nekoč, toda lahko bi sedel doma, se smilil samemu sebi, krivil državo in vlekel njeno podporo za brezposelne.



-Kako ste sploh nastali? Imajo priredbe starih pesmi, ki so tudi vaš zaščitni znak kakšno vezo s tem?
Snuffi so v bistvu nastali ob priredbah. Z nekim drugim bendom smo delili prostor za vaje. Ko enkrat njihov bobnar ni mogel priti na vajo sta me kitarist in basist povabila, naj vskočim. Igrali so bolj počasen punk, jaz pa sem dejal, dodajmo malce hitrosti. Prva pesem, ki smo jo udarili je bila Purple Haze od Hendrixa v tistem trenutku se je zasedba Snuff tudi rodila. Nadaljevali smo v tem stilu, priredbe so vedno bile del nas. To so bile pesmi, ki jih imamo radi. Če nam na vajah ne gre dobro od rok, zaigramo kakšno priredbo in je stvar takoj bolj pozitivna. Včasih razumemo neko priredbo kot spoštovanje do neke skupine, včasih kot preprosto šalo. Najboljše so zabeležene na naših dveh albumih.

-Ste zaradi priredb dodali trombon in hammond orgle?
Da in ne. Trombon smo uporabili kot pomoč pri priredbi pesmi 'Do nothing' skupine the Specials. Tako se je skupini pridružil tudi Dave. Klaviature sem v skupini vedno želel imeti. Dolgo časa smo iskali ustreznega člana in ga našli v Leeju. To nam je sicer dajalo neko razpoznavnost in polnost naših skladb. Vendar ne več, kajti Lee je medtem že zapustl skupino. Imeli smo tudi probleme z prenešanjem tega inštrumenta po turnejah. Hammond orgle so zelo nepraktičen inštrument za koncertiranje in stalno prenašanje. Sedaj se dobijo manjše in poskušali jih bomo dodati bendu. Zvok sicer ni tako močan, ampak je uredu. Iščemo samo še pravo osebo.

-Kako to da ste bobnar in vokalist obenem, ali ni to naporno?
Je naporno, vendar v tem tudi uživam. Včasih si želim, da bi kdo drug lahko pel namesto mene, ampak takšnega človeka še nismo našli. Saj ne da bi ga iskali, ampak enostavno mora ustrezati. Sam namerč smatram bend kot način življenja v družini. Moraš biti 100% predan stvari. Vedno je namreč treba skelpati kompromise. Predvsem se moraš čim manj prepirati, kajti potem to nima nobenega smisla več. Sam osebno sploh nisem imel namena biti vokalist. Vedno sem hotel bobnati ali igrati kitaro. No, izšlo se je drugače.

-Kako je z vašimi besedili?
Dobro hvala!. Če misliš o čem govorijo naj ti najprej povem, da so težka zadeva. Lahko se sicer včasih zgodi, da napišem pesem, in po tem priredim glasbo, vendar je to zelo redko. Naše pesmi nastanejo tako, da nekdo predlaga rif in nato razvijemo pesem. Če je glasba bolj mirna je temu primerno tudi besedilo, naprimer kakšna ljubezenska stvar. V glavnem glasba diktira besedilo. Drugače naše pesmi govorijo o marsičem. Predvsem o vsakadnjih stvareh. Precej je političnih pesmi, ampak se poslušalec po navadi tega ne zaveda, ker niso pisane s tem namenom. To pa zaradi tega, ker Snuff nikoli nismo nastali z željo pisati strogo političnih pesmi. Politika je eno glasba pa nekaj drugega. Pri prvi so stvari precej bolj resne in človek postane hitro zmorjen in odtujen. To z glasbo nima nobne veze. Sam sicer imam rad politične pesmi in tudi igrali smo nekajkrat na političnih zadevah, ampak smo se temu odrekli. V bistvu smo se od politike distancirali in o tem govorimo posredno. Sam nočem pridigati nikomur. Tudi s tovrstnimi skupinami nismo nikoli šli na turnejo. Drugače naše pesmi govorijo o ljubezni, pijanosti, težkemu delu. Ampak mora imeti vsa stvar nek smisel. Odvisno je kaj posamezniku smisel pomeni, mi ga odkrivamo na naš način.

-Kot zasedba obstajate že dalj časa, ali se vam zdi, da je skupina formirala vaše osebnosti?
Člani so se sigurno zamenjali. Sedaj smo deset let starejši. Takrat so bile stvari bolj sveže, nove in energije je bilo neprimerno več. Navdušen si bil že nad vsako malenkkostjo. Sedaj ko smo v sceni že toliko časa pa je treba malce več, da je človek navdušen. Na primer v Ljubljani sem že četrtič. Ljudje in obrazi so precej isti, mesto pa se tudi ni dosti spremneilo. V tem klubu bomo igrali že drugič, kajne? Če nastopamo v kakšnem novem mestu, je za človeka nova izkušnja. Morda so kriva leta...



-Ti si edini, ki si ostal kot ustanovni član skupine. Misliš, da ima vse skupaj sploh še nek smisel?
Meni se zdi vse isto. Dva člana originalne zasedbe sta sicer odšla, vendar se je vse se je spremenilo počasi in tako se človek kar privadi. Novi člani povsem ustrezajo prejšnjim, saj so si kot osebnosti precej podobni. Seveda pa vsak v skupino prinese nekaj novega in tako se spreminja tudi zvok.V skupini smo skupaj z isto idejo. Delati glasbo in uživati v tem.

-Izhajate iz osemdesetih. Se vam zdi, da ohranjate punk sporočilo živo in kako se počutite ob tem?
Osebno sem ponosen, da mi je uspelo obdržati skupino skupaj. To je zelo težko delo, težje kot bi si kdo morda mislil. S skupino lahko dosežeš nirvano in lahko greš skozi pekel. To so vzponi in padci, ki jih moraš kot osebnost prehoditi. Temu bi lahko dejal dober dosežek. Če pa to vse skupaj potegne za seboj to kar si sam dejal, še toliko bolje. Ampak osnova je obdržati skupaj skupino, vse ostalo je sekundarnega pomena in pride sčasoma.

-Zakaj ste leta 1991 sploh razpadli?
Bili smo naveličani drug drugega in so si začeli iti na živce. Začeli smo se preveč kregati in stvar ni bila več uredu. Ko smo začeli igrati skupaj smo bili kolegi, torej da smo prijatelji še danes, se gre zahvaliti razpadu tedanje zasedbe. Bend je bil enostavno na poti. Potem so sicer sledili še nekateri drugi projekti (Guns'n'wankers), vendar so se vsi poskusi izjalovili. Kmalu smo se potem dobili s staro ekipo in nadaljevali naše delo. Vendar je vse skupaj trajalo kakšno leto in pol. Ko smo dodali hammond orgle smo zamenjali tudi kitarista. Odšel je tudi basist. Zanimivo je, da ko smo leta 1994 znova začeli igrati, smo bili kot nov band. Prvotni Snuffi so bili pozabljeni, tako da smo morali zopet začeti od štarta. Prišlo je tudi do menjave generacij. Ta nas je morala še spoznati. Sedaj nas poslušajo mulci, ki so bili stari sedem let, ko smo bili prvič tukaj. Tudi oni so morali, seveda z leti spoznati našo glasbo.

-Koliko časa nameravate vztrajati? Mislite postati drugi Charlie Harper (60 letni pevec skupine UK Subs)?
Hm, na Harperja res ne vem kaj bi rekel. Po svoje bi bilo dobro vztrajati kot on, mogoče pa tudi ne.
Toliko časa, kot se nam bo zdelo zabavno, oziroma, ko nas bo kdo še hotel poslušati. Če tega ni potem je brezveze vztrajati. V vsakem poslu si primoran sodelovati z ljudmi, ki ti morda ne ustrezajo, ali se tvoje mnenje razhaja z njihovim. Tudi prepogosta nestrinjanja s sodelavci bi lahko bila vzrok za konec Snuff. Ampak trenutno vse štima in se tega ni bati.

-Zakaj se na albumih nikoli ne slikate?
Enostavno ne maramo pozirati. Meni se to zdi nenaravno, saj lahko skupina izpade kot štirje tepci, ki ne vedo zakaj so tam. Slikanje tudi nima nič z glasbo. Fotografije so posnete samo v tržne namene in promocijo. Mi pa smo punk bend, ki si misli svoje. To je pridite na koncert, pa nas boste videli in slišali in to je dovolj , kar morate vedeti o nas. Ne moreš pa dejati, da na albumih ni slik. Na Flibbdy... je slika članov benda z črnimi črtami čez oči, takšnimi, kot jih dajo kriminalcem. Tudi na zadnjem albumu so slike, ki predstavljajo bend ( slike z pleskavicami, ptiči...). Imeti moraš samo domišljijo.

-Imena vaših albumov so po večini zelo zapletena. Zakaj?
Razlogov je dovolj. Eden takšnih je da nas pogosto preganja 'dead line' in si ime izmislimo zadnji trenutek. Drugi razlog bi znal biti v tem da se nikoli in v nobeni sceni ter ravni življenja ne smeš obravnavati z 100% resnostjo. Poglej nas mi samo igramo glasbo in v tem uživamo. Mogoče to vam pomeni nekaj čustvenega in dragocenega, a nam je to zabava. Saj smo tudi mi resni, vendar če preveč težiš k temu lahko končaš v nekem drugem svetu, ki s tem nima nobene veze. Tvoj ego postane vse večji in kot osebnost razpadeš. Povsod moraš imeti malce rezerve in potem gre lažje!

-Od kje črpate energijo in kdo so vaši recimo temu vzorniki?
Da bom enkrat v skupini sem se odločil že v osnovni šoli, ko sem postal obseden z glasbo. Najprej so bili rock bendi, ko sem bil še majhen je bil to Chuck Berrie in Elvis, kasneje Deep Purple, AC/DC, Black Sabbath in nato punk skupine prvega vala. Kasneje pa sem se našel v prvem hardcore valu. Torej s skupinami, kot so Exploited, Discharge in GBH. Takrat sem prvič slišal za termin hardcore, ki je takrat pomenila nekaj drugega. Drugače mi je veliko pomenili tudi sprojekt 60 Souls. Določen vpliv lahko pripišem glasbenim smerem motown, pa soul, stacks, folk in punk scena iz East baya.

-In danes?
Danes poslušam veliko japonskega popa. Je sicer zelo posladkano in mirno, ampak je zakon. Besedila mi prevaja moja žena, ki je tudi Japonka. Od hardcora pa Sick of it All, Consumed. In seveda 60 Souls. Drugače ne poslušam veliko glasbe. Zakaj? No, če igraš tedne in tedne v klubih, in si izpostavljen izjemni glasnosti, ti razbijaška glasba, ko enkrat prideš s turneje ne pomeni ravno vsega. Enostavno ne moreš v sobo in naviti glasno glasbo. Raje grem v naravo in poslušam ptičje petje. Tiste dni so od glasbe morda Pink Floyd ravno pravšnji.

Življenje na cesti

-Še ena turneja torej! Kako jih doživlajte?
To je Fat paket. Prvie v naši zgodovini potujemo z velikim avtobusom. Ta turneja je že okoli štirideseta, tako da smo aktivni že lep čas. Od vseh turnej sem užival v isti, ko smo prvič prišli čez Doverski kanal v Evropo, to je že precej časa nazaj. Takrat je bilo še vse novo in razburljivo. Potem bi izpostvail še prvo japonsko turnejo, pa koncertiranje z NOFX v Avstraliji in seveda nastopanje z All in Les Than Jake po ZDA.
Same turneje razumem kot način življenja. Torej prideš v neko mesto, razpakiraš opremo, jo odneseš na oder, kjer imaš tonsko vajo. Nato so na vrsti že kakšni intervjuji, ogled mesta, oziroma klepet z domačini, sledi večerja in nastop. Razumeti moraš, da je to okvirno povedano, saj se situacija spreminja od mesta do mesta.
Rad bi še dodal, da the Snuff v tem trenutku ne maramo dolgih turnej. Poskušamo jih obdržati na minimumu. Nekatere skupine so na cesti po 8 mesecev, mi nikoli. Radi imamo kratke nekaj tedenske turneje, potem nekaj pavze in potem zopet turneja.



-Zakaj?
Razlogov je kar precej. Če si na turneji in te obdaja določen krog ljudi, si lahko hitro začneš iti na živce, poleg tega postaneš utrujen, godrnjav in od sebe niti približno ne moreš pričakovati nekega maksimuma na odru. Zaradi tega si pravzaprav na turneji! Treba je poudariti, da je vsak koncert in seveda turneja drugačna. Vmes so trenutki, ko bi lahko umrl od dolgočasja in so trenutki, ko si ne želiš ničesar drugega na tem svetu.
Druga stvar je seveda tvoje osebno življenje doma. Na tem mestu so turneje zelo težka zadeva. Poglej! Sam imam doma ženo in majhno hčerkico. Biti stran od njiju je zelo težko, še posebno od hčerke. Ko sem doma, jima grem z vsem pompom, ki ga prinaša bend včasih na živce. Veliko stresa, tekanja naokoli, hrupa in podobnih stvari. Zato sta včasih prav veseli, da me za nekaj dni ni doma. A kaj ko kmalu nastopi kriza. Vendar razumeta da je to moja služba in da tako prinašam denar. Vsi v našem bendu živimo od tega. Ampak družina je le družina in hitro me obišče domotožje. Zato ne maram dolgih turnej.

-Kako je na turnejah sedaj nam lahko predstaviš prerez scene v svetu?
Najboljše nam gre definitivno na Japonskem, kjer smo izvrstno sprejeti. Na naše koncerte pride tudi do 1500 ljudi. To je nekaj podobnega kot v Londonu, torej na domačem terenu. Ostala Anglija se odziva običajno, to je nekje med 300 - do 500 ljudi. V Ameriki stvari precej bolj varirajo. Povpreeje je nekje med 100 in 200 ljudi. Torej lahko napišeš, da smo tam ničle. Na nek koncert je prišlo 30 ljudi na drugega spet 350, tako da nikoli ne veš, pri čem si. V Kanadi in San Franciscu je odlično, osrednja Amerika ni dobra za nikogar. Na jugu ( Texas in Florida) je včasih zelo slabo, včasih bolje. Amerika je najbolj neprdvidljiva.
V Evropi je odvisno od države do države. Nemčija je bila pred leti odlična, na naše nastope je prihajalo tudi do 800 ljudi. Sedaj je tam punk v zatonu. Eksplozija punka v tem trenutku stresa južno Francijo, kjer še do pred leti ni bilo ničesar. Sever te države je dosti bolj miren. Španija in Italija, ki sta bili včasih znani po skvoterski sceni in redkih pristaših te kulture sta sedaj tudi zelo dobri.
Avstralija ponuja tudi dober odziv. Večina naših nastopov se je tam dobro obnesla, nekaj jih je bilo celo razprodanih. Nekaj pa jih je bilo zaradi slabe organzacije precej slabih.
V Sloveniji je bila publika vedno zvesta. Naši nastopi so bili vedno dobro obiskani. Včasih so bili med tukajšnjo publiko tudi skinheadi, ki pa jih toktat nisem opazil.

Scena nekoč in danes

-Kako vidiš sceno punka v Angliji nekoč in danes?
Deset let nazaj je bilo pri nas precej več bendov. Nato je prišel tehno in vsa ta elektronska glasba in migracija iz ene cene v drugo je bila in je še vedno opazna. Sedaj je bolj in brit pop in skupine Oasis in Blur. Ampak še vedno obstajajo skupine. In to dobre. Naš bivši kitarist je v eni. Vsako mesto ima nekaj bendov, samo punk je v Angliji postal stvar manjše subkulture. Še vedno je vse tam.
Ko sem jaz začel poslušati punk okoli leta 81, je prvi val že počasi usahnil. Takrat je bilo nekaj izvrstnih skupin, Buzzcoks, Sex Pistols, Clash. Potem so nastopile skupine GBH, Discharge in Exploited, ki so nadaljevale to sceno z tršimi prijemi. Punk tedaj še ni bil mrtev. Neka mutacija pravzaprav živi še danes. No ta drugi val je uplahnil leta 1982. Potem so skupine v Angliji dosegale samo še lokalno razpoznavnost. Redkokateri se je uspelo prebiti iz okvirjev lastne države. Vendar je ta scena tudi odšla na začetku tega desetletja. Od takrat naprej Anglija čaka na ponovne Strangelse ali Pistolse. Videti je, kot da je punk prišel in odšel. Snuffi smo redke stalnice te scene.

-Kakšni so punkerji nekoč in danes?
Kot prvo v sceni ni več toliko politike, kot nekoč. Včasih je bila politika zaščitni znak punka. Danes temu ni več tako. Po drugi strani je občinstvo dandanes bolj čisto. Videti je, kot da bi se punksi začeli umivati in da so postali bolj urejeni. Tudi več deklet prihaja na koncerte, kar ustvarja boljšo atmosfero. Pred leti tega ni bilo.Kamorkoli si včasih pogledal si videl usnjene jakne, verige , irokeze in dreadlockse. Ljudje so se ga napili, preden se je vse skupaj sploh začelo in zato so bili pred leti koncerti precej bolj nepredvidljivi. Lahko jih označim kot dobesedno norost. Če stvar ovrednotim še z nekaterimi pridevniki bi to lahko bili divje, grobo in neotesano. Na koncertih so se redno dogajali pretepi. Po navadi med punksi in skinheadi, ali pa kar tako. Po skupinah se je redno pljuvalo in se v člane metalo steklenice. Pravzaprav nisem nikoli vedel, če bom s koncerta prišel v enem kosu. Snuffi smo se vedno skušali distancirati od tega. Naj ljudje počnejo kar se jim zdi, a na naših koncertih naj bodo bolj pozitivni in manj nasilni.
Z leti se je to precej umirilo. Mulci se ravnajo po modnih trendih. Outfit punksa je sedaj obleka, ki se je razvila na vzhodni obali ( skejtarska oprava - široke hlače in obvezen prevelik pulover). Vse skupaj, tudi ta turneja močno spominja na rock koncerte. Pravzaprav mislim, da celotna punk scena spominja na rock gibanje. Ljudje hočejo od nas podpise, od mene osebno zahtevajo bobnarske palčke. Nihče ni hotel tega do pred kratkim. To je pač nova generacija. Nekatere punk vrednote so lahko še vedno prisotne, nekaj pa se jih je zlilo z rockovskimi. Saj punk je še vedno prisoten, samo jaz mislim, da stagnira. Po drugi strani še vedno obtsajajo, predvsem mlade skupine, ki se s tem ne strinjajo in živijo ter delujejo po nekdanjih trendih. Kot da bi bilo scen več.
Stagnacija punka je razumljiva, kajti za razliko od osemdesetih se punk skupina in tudi gibanje samo nima več toliko za boriti proti sistemu, nad ničemer se ne moreš prav pritoževati. Za vse se najde kakšna pot. Ko ni več hladne vojne in tistih dveh velesil, je vse malce lažje.

-Kako pa je z punk odnosi znotraj založbe Fat Wreck?
Fat Wreck je en velik posel. V Ameriki ta založba danes pomeni že multinacionalko, ki se lahko postavlja ob bok vsem večjim založbam. Razlika ni več velika. Znotraj založniške hiše vladajo sicer profesionalni odnosi, a se vendar opaža razlika. Fat Mike, vodja založbe se obnaša precej drugače. Skupine same nikoli ne bo silil v tisto,v kar morda ne bi rada. Lahko, da bo samo predlagal neko stvar, nikoli pa te ne bo silil v prekomerno promocijo intervjuje in podobne stvari. Pri tvojem delu ti pušča popolnoma proste roke in to je bistvena razlika v primerjavi z ostalimi velikimi založbami.
Vsa stvar je zelo kontradiktorna. Založba Fat Wreck je velik posel, v punk maniri. Kontradikcija, kajne? To delovanje si si lahko razlagaš po svoje. Nekateri to sprejemajo, nekateri ne.

-Kako je z vašo razpoznavnostjo v svetu, sedaj, ko ste pri tej založbi?


Posredno je to sigurno vplivalo na našo razpoznavnost. Fat wreck ima namreč določeno publiko, ki nas je začela sprejemati šele nekaj let po našem ponovnem nastanku. Glede prodanih cdjev, majicah in podobnih reči nimam pojma, kako je s tem. Vem samo to, da nismo ravno na vrhu razpredelnice po prodanih artiklih za Fat. Ampak nam gre kar dobro. Pred nami je kar nekaj skupin, na primer Lag Wagon in Propagandhi prodajo precej več robe.
Mi smo s sedanjim statusom kar zadovoljni. Od tega namreč lahko živimo. Po navadi nam gre precejkrat za nohte, ampak živimo, tako kot smo si vedno želeli.

Žiga Gombač