Storm Inside

Dolgo časa sem čakal na ta album. V glavnem bolj iz zanimanja kaj bo nova plata prinesla. Vmes sem slišal, da so zamenjali založbo in posneli videospot (The Beloved and the Hatred), ki ga vrtijo na Vivi +. Širile so se govorice, da želijo fantje s tem albumom močneje prodreti na ameriški trg, nad čemer se kar precej ljudi verjetno pritožuje. Dajmo vse to na stran in se raje posvetimo muzki, kar si Caliban kljub očitkom o “prodanosti” tudi zaslužijo. Poleg njihovega čisto prvega albuma je to edini album brez intra. V uvodu nas pozdravi močno nažiganje bobnarja, ki si zasluži posebne pohvale, saj mislim, da je svojo vlogo tudi najbolje opravil. Takoj se zavemo, da se je kvaliteta zvoka močno izboljšala. Kar bi lahko očital že prvemu komadu in tudi večini ostalih je to, da je rahlo preveč čistega vokala. Tokrat ga poje basist. Glas je sicer lep, toda se ga prehitro naveličaš. Izjema je komad Stigmata, kjer takega petja ni. Sledi nekaj precej nažigaških komadov od katerih bi izpostavil I’ve Sold Myself, My Little Secret, One of These Days. Albumu predvsem očitam dve stvari. Prva je ta, da se basista ne sliši razen na začetku komada Salvation. Druga stvar je, da kdaj preveč spominjajo na bende ala Killswitch Engage (komad Certainty... Corpses Bleed Cold). Skozi celoten album se ponavlja tudi njihova znana formula, močno nažiganje in kričanje pevca, nato umiritev in čisti vokal. Spremembe so tudi pri pevcu, njegov glas ni več tako hellish ampak je rahlo bolj “razumljiv”. Kar zelo spominja recimo na zadnje plate In Flames. Besedilom bi lahko očital, da ima vsak komad refren, kar prej ni bilo opazno. Tako se nekateri deli vsaj zame prevečkrat ponavljajo. Na splošno pa besedila niso slaba, mogoče so rahlo manj osebno izpovedna. Če potegnem črto album vsekakor ni slab. Moti predvsem ponavljanje nekaterih elementov, ter zelo podoben koncept skoraj vseh komadov. Kljub temu so komadi nažigaški, težki. Kljub pomislekom, ki sem jih imel ob prvem poslušanju se mi je album kar priljubil. Za vse tiste, ki se vam Caliban niso do konca zamerili ali pa ste jim pripravljeni dati še eno šanso. Zanima me kaj bo prinesel naslednji album. A hundred suns, born to kill, it is madness, a sun created by man- once again a perverse irony of life earth creates - man destroys.

(Blaž 24.12.04)