zadnje  A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z 0-9

Mare: s/t (MCD) ocena: 10/10 založba: Hydra Head Records leto izdaje: 2004 dolžina: 5 komadov - 24:46 min

Kanadska različica hardcora me je navduševala že od kadar mi spomin nese. Najprej so to bili Acrid in Chokehold, potem Union of Uranus, The Sworm, Ire, The Black Hand, Haymaker in še vrsto drugih bendov, katerim vsem je bil skupen mrk in neprijazen stil igranja. In če že govorimo o mrkosti in hladnosti, ne morem mimo depresivnih mladcev Mare, ki so trenutno najbolj sveža stvar na Hydra Head policah. S svojim neimenovanim prvencem nam odprejo vrata v rekviem navzdol znižanih kitar in peklensko-bolečega kričanja, ki da že tako groteskni glasbi le še piko na i. Črn kot sama smrt in do konca poguben sludge-doom je v svoji polžji hitrosti poln nenavadnih prijemov in plodovitih zaporedji, brez da se bi pri tem kdaj ozirali nazaj. Mikrofon drži bivši The End vokalist Tylet Semrick-Palmateer, ki se poleg zastrašujočega vreščanja poslužuje še petja, kar glasbo le še toliko bolj razgiba in je tako vsak komad posebej zgodba zase. V komadu ''Tropics'' se nekje v ozadju sliši tudi žensko petje, neimenovan komad pa pričnejo z zborovskim petjem. Na trenutke bi jih lahko primerjal z Neurosis, zlasti tiste bolj umirjene parte, po svoji pogubnosti in disharmoniji pa na Deamon's Jaded Passion, čeprav se mi Mare še vedno zdijo precej samosvoji. Besedila so kratka in po svoje zanimiva, ampak se mi sanja ne kaj skušajo povedati...''I answer to fist full of armed fingers Waiting for command Sons of sons who answer one Afraid to lead an open hand They've find a flow They'll find a hundred more You see you're all a mistake But all in all you'll save a face...'' Ovitek je iz finega gladkega papirja in vizualno opremljen tipično Hydraheadovsko. Zopet Turnerjevo maslo. Glasbeno eden najbolj svežih, najbolj zanimivih pa tudi najbolj depresivnih izdelkov letos. Mare so čisti strup, ki sicer napreduje počasi, ampak boleče in učinkovito.

(ivo 27.12.04)