zadnje  A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z 0-9

Meshuggah: Nothing (LP) ocena: 8,5/10 založba: Night of the Vinyl Dead Records leto izdaje: 2007 dolžina: 10 komadov – 53:05 min

Prejšnji vikend sem imel čast prvič pogledat na oder švedskih nažigantov Meshuggah, ki so bili headlinerji dneva in nazivu primerno tudi odigrali. Ostro in brezkompromisno, da je kar sapo jemalo in čeprav sem pričakoval težak in moreč nastop, spet nisem bil pripravljen na takšen presežek. Peterec je bil s svojimi 8 strunkami in boben-setom, kot ga še v katalogu ne najdeš, naravnost grozljiv in tako zajebano neusmiljen, da je folk pod odrom kar stiskalo v polpete, z vsakim komadom močneje. Do tega momenta se niti nisem kaj prida oziral nanje, ampak pokazali so resnično veličasten in strahospoštljiv nastop, ki zasenči skoraj vse kar sem do sedaj videl. Plošča, ki se trenutno rola poraja podobne občutke, saj prav tako, z vso brutalnostjo distorzije, tepe, malti in mečka, dokler od slušatelja ne ostane nič oz. 'Nothing', kot so naslovili ploščo. Album je izšel že leta 2002 in bil lani ponovno posnet z 8-strunskimi kitarami, ter programskimi bobni, letos pa je prvič izšel tudi na vinilu in valda nisem dosti časa obotavljal z naročilom. In kako bi jih najbolje opisal? Kot edini tech metal bend, ki uporablja le najnižji 2 struni? Kot najbolj monoton bend na svetu, ki mi je dejansko všeč? Pojma nimam, vem samo, da je njihova glasba izvor tistega kar sem pri Knut, Decapitated, Candiria in kdo ve še kje, tako zelo občudoval. Matematično podrkavanje in poliritmične fore brez konca in kraja zlite z neukročeno jezo in agresijo metala. That's it. Z 'Nothing' so se Meshuggah nekako odmaknili thrashmetalskim vplivom iz preteklosti in z osredotočenjem na groove resnično prišli na nek svoj teren, kjer jim ni primerjave. Postali so počasnejši, komadi pa daljši in mogočnejši, še bolj temačni, včasih kar zastrašujoči. Zanimivo, da navkljub strukturni podobnosti in enoličnosti iz komada v komad, kjer se včasih zdi, kot da se spreminja le bobnanje, stvar vseeno vleče in drži poslušalca, če pa že prerastejo v nevzdržen napor, prej ali slej odprejo vrata tudi kakšni fini melodiji, a le toliko, da prideš do zraka. Skrajno neusmiljeno...

(ivo 16.07.07)