zadnje A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z 0-9
Verjetno se vsak strinja, da je še malce zgodaj za kričanje o najboljših platah leta, ampak deveti studijski album očetov post-metala za enkrat zasenči vse kandidate. To ne pravim kar tako, ker imam na polici en kos njihove diskografije in t-shirt, ki me v oči drugih meče kot fana. Po pravici povedano niti nisem kaj prida fan. No, vsaj nisem bil. Vse tiste plošče na policah so prižgale zgolj neko začetniško navdušenje, dokler je stvar še dišala po fabriki, da bi jih šel kdaj pozneje poslušat pa...khm, bolj poredkoma. In kaj pa vem, morda čaka isto usodo tudi ta moment najboljši Given To The Rising saj le ta ne prinaša nič drugega od boleče in depresivne godbe, po kateri Neurosis slovijo že tam od konca osemdesetih. Je pač le še en njihov album, ampak jebenti, da sem se v tem kratkem času nanj bolj navezal kot na vse njihove druge plate skupaj. Plošča je hvala kurcu mračno apokaliptična kot to ni bila že od Through Silver in Blood in na trenutke tako mrka, da kar mrzi, obenem pa je tudi dosti bolj poslušljiva. Ja, kdor je verjel, da bodo po modelu prejšnje plate In the Eye of The Storm šli le še v bolj umirjene postrockovske globine, se je rahlo uštel. Odpirajo se stare rane, ki spuščajo na površje najboljše sestavine njihove bogate, lahko bi rekel, konceptualne kariere. Komadi pokažejo vso njihovo skozi leta nabrano genialnost tako v fantastičnem razvijanju komadov kot v gori skritih detajlov, ki jih še najbolj pozorno uho le deloma dojema. Vse je v filingu in zrelosti, ki z vsakim komadom bolj sili na kolena. Pomembno vlogo igrajo tudi sempli in dronovski hrup, ki zlasti v tistih krajših komadih pihne strah v kosti, nedrugače od črnih menihov Sunn O))). Komad za komadom polagajo kot en sam navdih, kjer z mračnimi in spiritualnimi besedili, kot tudi z za dol past hudim ovitkom, poskrbijo le še za dodatno težo in globino albuma. Given To The Rising je plošča, kot sem si jo od Neurosis že od nekdaj želel slišat!
(ivo 03.08.07)
Za koncerte glej forum!
