zadnje  A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z 0-9

Portishead: Third (2LP) ocena: 10/10 založba: Mercury Records leto izdaje: 2008 dolžina: 11 komadov - 50:06 min povezava: Portishead

Trip hop ni ravno žanr s katerem bi se obiskovalec na tej strani pogosto srečeval. Kar malce nenavadno, saj so mi nekateri izvajalci znotraj te upočasnjene elektro scene, ki je v srednjih 90ih zrasla iz hip hopa in dance muske, blazno všeč in lahko ob njih preživim po cele tedne in mesece, brez da bi se jih naveličal. Najbližje sta mi Bristolski zasedbi Massive Attack in pa Portishead, ki pa sta tudi največji imeni te odmaknjene žanrske veje. Slednji so aprila letos ponudili svetu svoj tretji album, ki je po dolgih enajstih letih njihova prva izdaja, če seveda zanemarimo filharmonično orkestrski album Roseland NYC Live posnet v živo leta 98.

In kakšna je 'Trojka'? Vsekakor nepričakovano drugačna. Tip izdelka ob katerem začudeno dvigneš obrvi in ki ni nujno, da je staremu fanu sploh všeč. Nate zrase postopoma, šele enkrat zatem, ko se jim dva tedna ne približaš, pa še takrat ne povsem. Šele v tretje (dobro so izbrali ta naslov), potem ko odmisliš vse stare plošče in se jim 100% posvetiš priteče iz tretjega očesa solza razsvetljenja nad vso lepoto, edinstvenostjo in genialnostjo, ki jo Portishead že od nekdaj oddajajo.

Third je v svoji temačni otožnosti in hladnem deževnem vzdušju še vedno brez dvoma Portishedovski - trip hop, ki ga v službi ne boste mogli poslušat brez raznih glupih komentarjev sodelavcev, saj je stvar ni ravno vedra. 11 komadov, ki so jih tokrat pripravili spremlja čudnost in nenavadnost, ki slušatelja hkrati zmrazi in vleče naprej. Komad 'Silence' vodijo živahni, precej hitrejši ritmi od vsega kar so v preteklosti pokazali, ki ob otožno-temačnih zvokih ter na daleč prepoznavnim petjem pevke Beth Gibbons, ustvarjajo enega boljših komadov te plošče. Zanimivo kako pesem nima konca, ampak je kot bi bila z nožem odrezana, kar seveda izpade kot totalno čudna, skoraj nesramna poteza, ki si jo lahko le Portishead privoščijo. 'Hunter' je otožen in zaspan, tipični Portishedovski, a iz njega sili nekaj zlobnega, iz nočnih mor povlečenega. Še en fantastičen, ritmično zelo zanimiv komad je 'Nylon Smile', ki skupaj z akustično folkovskim 'Deep water' spominja na zasedbo 27 iz njihovega najbolj čudaškega Songs from the edge of the wing obdobja. 'Plastic' je fantastičen - zelo nenavaden, zelo poseben in karkoli sta že Geoff Barrow in Adrian Utley hotela pokazat jima je nedvomno uspelo. Isto bi lahko rekel tudi za 'The Rip' in 'Magic Doors', ki sta preveč čudovita, da bi se ju sploh lotil opisovat z besedami, za 'Machine Gun' in 'We Carry On' pa so si umislili hladne industrial ritme, ki zlasti pri slednjem komadu ustvarjajo zelo mešane občutke.

Včasih se mi zdi, da lahko imajo Portishead glasbeno še tako površen štiklc, ga bo Beth s svojo čutnostjo vedno popeljala med oblake. Njen glas sicer vzbuja občutke izgube in osamljenosti, istočasno pa je tudi nekaj najlepšega, medtem ko je glasba, ki jo Geoff Barrow in Adrian Utley postavljata v njeno ozadje nadvse izzivalna, napredna, z jajci in pametjo, predvsem pa samosvoja in nekaj najboljšega kar so spiralni utori vinila ponudili za letos. Za jokat dobro!

(ivo. 12.12.08)