15.03.09 Vans Tour 2009: No Fun At All (swe), No Children (esp), Easyway (pt), KGB, Barcelona

Turneje, sponzorirane s strani raznih v subkulture usmerjenih znamk, so tako kot čez lužo tudi v Evropi stalnica. Raznoraznih Eastpak Resistance ter Antidote pohodov smo vajeni tudi v naši bližini - dandanes Munchen ali Dunaj pač nista tako daleč, če so le bendi dovolj dobri - klasični Vans Warped Tour, ki letos v ZDA praznuje petnajsto obletnico, pa je na stari celini zamrl. No, španska edinica izdelovalcev najbolj kultnega skejt copata se je letošnjo pomlad odločila sponzorirati tri nekajdatumšnje turnejice s skupnim imenom Vans Tour 2009. Februarsko so vodili NUFAN ter Only Crime, ki so med istim obiskom Evrope nastopili tudi pri nas, marčevsko No Fun At All, majska pa bo potekala v znamenju tršega pristopa Walls of Jericho.

Tako so tretjo marčevsko nedeljo ob 20.00  trume mladih ter ne več tako mladih punkrockerjev drle iz metro postaje Joanic v smeri kluba KGB v četrti Gracia, ki je znana po živahnem nočnem življenju ter neprisiljenih lokalih. Takoj po nakupu vstopnice po standardni evropski ceni se je pod tistimi nadležnimi fluorescentnimi lučmi zableščala Vans promo stojnica, na kateri so deklice delile priponke, bandane ter obeske za ključe. Nasploh product placement ni manjkal nikjer, ne pri odrskemu platnu ne pri podpornih bendih, toda učijo nas da mora sponzor dobiti nekaj v zameno za svoj denar. Tako ali tako je pol dvorane nosilo Vans copate.

Pred No Fun At All so nastopili španci No Children ter portugalci Easyway, ki so ob 20.30  otvorili program (upoštevanje urnikov je nekaj, na kar se moraš kot Slovenec privaditi). Lizbonci igrajo ne preveč markanten mid-tempo punkrock s precej pocukranimi novošolskimi refreni. Lani so izdali tretji album, ki tematsko sledi scenariju vzporedno posnetega spremljevalnega celovečerca. Kombinacija filma in albuma? Go figure. Nastop imajo vsekakor soliden in brez egotripa, ki je velikokrat problem bendov tega kalibra. Tega pa na žalost ne morem reči za No Children iz Mallorce. Njihov punkrock, ki se občasno spogleduje z bolj tehničnimi prijemi, ima sicer svoje trenutke, toda tehniciranje ene kitare je bolj slabo opravičilo za hair metal sindrom. Ampak naj bo, najstnice pod odrom naredijo svoje. Zoprni so predvsem dolgi intervali med komadi – nisem prišel poslušati revije lokalnih skupin.

Četrt na enajst so brez dolgovezenja oder zavzeli No Fun At All, ki so se lani ponovno združili po sedemletnem premoru, med katerim so se sicer nekajkrat pojavili predvsem na festivalskih odrih, ter pri novoustanovljeni lastni založbi Beat 'em Down Records konec minulega leta izdali svoj peti album Low Rider. Ta ni nadaljevanje leta 2000 izdanega State of Flow, temveč vrnitev k prvotnemu stilu iz prvih dveh albumov, s katerimi so vpisali med punkrock legende devedesetih. Pesmi iz sveže izdanega albuma so skupaj predstavljale nekje četrtino programa, med njimi uvodni Mine My Mind ter poletni hit Forevermore. Jedro so po pričakovanjih predstavljali vrhunci iz No Straight Angles ter Out of Bounds, nobenih pretiranih presenečanj tam, razen mogoče izpustitev pesmi Stranded. Skupini ne manjka uigranosti, prav tako ne varčujejo s tempom, tudi pevčev vokal je na nivoju posnetkov. Pod odrom po pričakovanjih ni bilo mirno prav veliko časa, kadenca stejdždajvov je eksponentno naraščala s sproščenostjo publike iz komada v komad, vase prepričani posamezniki so na mikrofonu tudi pomagali pri refrenih. Med Suicide Machine je, oh ironija, neznan heroj pod odrom za seboj pustil lužico krvi, dva pa sta tekom koncerta padla skupaj. Must separate the church and skate, al kako že? Tudi kitarist je imel proti koncu manjši padec iz monitorja, verjetno zaradi načelnosti do refrena kultnega Gang Green hita Alcohol, s katerim se je koncert nekaj čez polnoč tudi zaključil. Pozitivno. Stari mački pač.

http://www.myspace.com/nofunatall
http://www.myspace.com/nochildren
http://www.myspace.com/easyway


Jan