07.11.04 Nasum (se), Ephel Duath (it), Mothercare (it) - Italija, Bassano del Grappa, Transilvania Live

Poglej, dragi bralec, saj veš kako stvari potekajo: Itakgremousinanazumpabomonajelikombi! In potem gremo na Nasum štirje. Namreč štirje entuziasti, ki se jim da prevozit 500 km na nedeljski večer, s tem da grejo na šiht ujutro. In tam...
"Sploh ni Vicenza", izvemo zjutraj, sledi pa telefonski maraton, ki precej osiromaši proračun organizacije s katere telefona sem izvedel več čezmejnih klicev. "V Bassanu je," pravi glas na drugi strani žice... Evo nas!
Eden mnogih klubov v Bassanu (ki je mimogrede vasica a'la Gorica) je Transilavania Electrica, kjer poleg piva in koncertov strežejo tudi pico, v kar so se naši čuti prepričali takoj po vstopu... Po brezštevilu enosmernih ulic in več nadlegovanjih mimoidočih ga celo najdemo... In vstopimo...
Deset evrotov? Dva jurja in pol? Drago, vendar ceneje kot Hejtšit v LJ, pa n-krat boljši bend! In vstopimo v kraljestvo (ne me imet za nestrpneža) laških pritlikavcev. Pivo po ful, vino iz tetrapaka, pa vendar AKCIJA vodka mentol za cca. 500 sit - taka Orto cena.
Prvi? Neki laški kloni raznoraznih Slipknot, ensačensač, ki ne ponudijo neč, samo zvrhano mero egotripa in samopoveličevanja, imiđa in "lejtemejstsmpabiuupalestri", konec koncev so pa le bleda kopija vsega kar je MTV propagiral kot andrgraund v zadnjih nekaj letih. So pa, seveda, bili oblegani od osebkov "nežnejšega" spola takoj po nastopu... Drugi? Drugi so bili... ki baje izdajajo na Earache. Niti ne presenetljivo, zakaj stil, ki bi ga laik označil kot funky grind s pozavno, bi zase zgrabila vsaka založba, ki se fura na "njustajl", stvar, ki bi jo rade volje tudi sam uvrstil na MCPjev oder. Ivo in Foćo sta navijala za "ultimo pezzo", sam pa sem se jima le kislo nasmihal in pričakoval nove presežke in s tem pokislitev njunih obrazov. Jure pa niti besede...
Swedish time! Nasum time!!! Čas ko skupina pomehkuženih slovenceljnev pristopi k neposredni bližini odra, z nami pa tudi taljnske maturantke (as you see on metelkova metal parties). Valjda nimamo jajc, da bi se stepli z vsemi macho Lahi... ĐkĐk... ĐkĐkĐkĐk... in potem hell on earth ljudje! Nasum pičijo, in pičijo, in pičijo, in se nočejo ustavit! Ta komad je iz te plate... ta komad je iz une plate... ta komad je... In ljudje rjovejo besedila, basist meče mikrofon med publiko, ki takoj zmrzne (nevem zakaj). Levji delež je iz Human 2.0 (hvala kurcu), ostale plate pa tudi niso prezrte. Bis se začne szi InhejlExhejl in nadaljuje v skupinski orgazem večine prisotnih, zlasti maturantk... Po slabi uri pa konec.
Naj okam še dve ali tri vrstice kako je bil ta koncert valjda nekaj najlepšega. Kar sem v svojem življenju videl, vendar ne bom. Murphy's Law so bili valjda bulši...

Ize

O tem, da bi doživel Nasum v živo, sem sanjaril že leta nazaj in lahko si kar predstavljate kako razveseljiva novica je to bila, ko sem nekje prebral, da bodo tipi ružili dobri dve urici stran od tukaj. In verjemite mi, da bi za bend, ki me je navdušil za grindcore na prvem mestu, šel še krepko dlje. Sprva smo že hoteli najeti kombi, a smo na koncu komajda zbrali ljudi za en avto. Standard. Nekaj par ur preden smo odsidrali, je prišla na oko še novica, da koncert sploh ni v Vicenzi, pač pa se vse skupaj prestavi v Bassano Del Grappa, saj so tamkajšni klub zaprli. Heh, ko smo živčno čakali, da se domači predskupini skidata iz odra, mi je prišlo med drugim na misel, da bi bilo morda bolje, če se bi najprej peljali v Vicenzo, saj bi tako prišli ravno prav na Nasume. Tile Ephel Duath so morili že kot predskupina The Dillinger Escape Plan v Padovi in naj nosijo nalepko še tako fine založbe kot je Earache, njihovi nastopi so popolna žalost. Mothercare ne bom niti komentiral. Končno je napočil veliki trenutek in švedi so začeli žgati svoj grindcore tornado, kar je trajalo celih 45 min, da so na koncu že ušesa pekla. Njihovega basista sem pred koncertom videl šepati z oporno paličico, kot nek nunc, ki je zašel na metal veselico, a ko je prišel enkrat na oder, je bil v hipu najbolj nor človek na vidiku. Bobnarju je bilo dolgčas, če ni nabijal mitraljezno hitre buke, kitarist pravi skandinavski metalac, frontman Mieszko pa je povezoval vse skupaj s svojim besnim kričanjem. Ekstaza na takšnem nivoju, da se je drugi dan znašlo čez 80 fotk na računalniku. Upam, da bodo kmalu spet kje blizu! Sedaj ko so na Burning Heart, se mi zdi to celo mogoče!

Ivo.