14.04.08 Dub Trio (zda), Gala Hala, Ljubljana

Če ste bili zadnje tedne dovolj pozorni, ste lahko zasledili oglaševanje koncerta Dub Tria, ki se je zgodil ta ponedeljek, kot eden izmed najbolj obetajočih se koncertov, saj naj bi bili Dub Trio »po mnenju mnogih kritikov eden najbolj ''vročih'' live bandov ta hip«. Marsikdo si je ime benda napačno interpretiral in se te skoraj blasfemične besedice dub dobesedno ustrašil, kaj šele, da bi šel bend poslušat. In kako zelo se je ob tem uštel!

Dub Trio je bend, ki zna ružiti s težko, hrupno glasbo preko distorziranih riffov kot to znajo le najboljši heavy post-hardkorovci; je bend, ki te zna popeljati v umirjeno zvočno krajino post-rocka in hkrati bend, čigar dub efektom se tvoje telo preprosto ne more upreti. Njihova glasba sega vse od besne in surove hitrosti pa do počasnega in zasanjanega hibrida med dubom in postrockom. V zadnjih letih so na naših tleh igrale skupine (Red Sparowes, Lvmen…), ki se za večji zvočni učinek na koncertih poslužujejo videoprojekcij. Dub Trio le teh na ponedeljkovem koncertu v Gali Hali niso imeli. Namreč, oni ne potrebujejo nadgradnje njihovega živega performansa, saj te njihova glasbena virtuoznost tako presune in hipnotizira, da česa drugega sploh ne bi mogel dojeti. Kitarist D.P. Holmes, basist Stu Brooks in bobnar Joe Tomino definitivno tvorijo zavidanja vreden glasbeni trio, pred katerim se lahko skrije marsikateri večštevilčen bend. Bili smo priča mojstrski polnosti zvoka le treh glasbenikov, ki so iz svojega inštrumenta - s pomočjo številnih efektov - spustili maksimum. Kljub občasnemu vmesnemu oglaševanju inštrumentov med približno 1,5 urnim koncertom, energija z odra ni popustila. Poslušalec je bil priklenjen pod odrom in željan še več godbenih užitkov. V bistvu so bili ti vmesni mirni postanki kot neke vrste podarjene sekunde za kontemplativen razmislek ali je vse to kar smo slišali resnično. In ko so začeli ponovno ružiti, smo vedeli, da mislijo resno ter da so pravi mojstri svojih instrumentalnih marionet.

Lahko, da je koga motila odsotnost komunikacije benda s publiko, vendar menim, da smo ravno zaradi tega dosegli nepretrgan glasbeni užitek. Besede bi bile preprosto odveč. Zakaj uničiti atmosfero z danes pogostimi koncertniškimi leporečji, češ da smo odlična publika in da je to eden izmed njihovih najboljših koncertov? Njihova manipulacija zvoka in ob koncu nasmešek ter »hvala« so bili več kot dovolj.



Danaja